...
Otroška priznanja o neumitih zobkih
Polne dvorane navihancev, prežetih s pričakovanji so njegova decembrska stalnica. Ko dobrega moža končno prikličejo, pa so izrazi na otroških obrazih zelo različni. Eni tiho ihtijo, drugi se živahno smejijo, večina pa jih prvi trenutek le radovedno opazuje. Tu in tam se zasliši tudi glasen jok, vendar se sčasoma vsi privadijo in v programu resnično uživajo.
Kot animator ima Marko Ujc najraje »taglasne« otroke. Tiste, ki presenetijo z zanimivimi izjavami in ga s svojimi vprašanji vedno prisilijo v intenzivno razmišljanje in iskanje pravih odgovorov. Kot dobri mož se srečuje tudi s takšnimi, ki od svojega strahu ne odstopajo, zato v njih ne dreza. Do njih pristopi zelo previdno in počasi stegne roko z darilom, prestrašen malček pa zgrabi presenečenje in hitro steče v varen objem mamice. Po dvorani se takrat razleže smeh, prav ta mali strahopetnež pa že drugo leto nastopi kot pravi korenjak, ki mu celo sede na kolena in zaupa svoje želje.
»Pogosto name gledajo kot na boga,« je opazil sogovornik. Zaupajo mu svoje težave v vrtcu, šoli in doma, predstavijo mu mlajšega bratca, zatožijo porednega sošolca in priznajo, da si včeraj niso umili zobkov. »Otroke želim vedno sprostiti, a vseeno ostati avtoriteta,« je pristavil. Včasih jim da tudi kak nasvet ali moralni nauk in jih tako ne le zabava, ampak tudi vzgaja.
Z animacijo se vedno prilagodi naročniku, kljub vsemu pa ne odstopa od aktivne vključitve najmlajših. Pogosto prepeva, pripravi palčji ples in se z njimi pogovarja, včasih pa tudi prosi za kak stavek o posameznih obdarovancih, da je pristop do njih lažji in bolj oseben.
Že ko vstopi, jih preseneti z vprašanjem: »Dragi otroci, ali ste bili kaj ppppp … poredni?« Nekaj se jih v prvem hipu zmoti in takoj dvigne roko ali kar obe.
Kdaj in kako povedati »kruto« resnico?
»Najrazličnejših anekdot se je v teh letih nabralo ogromno,« je delal Miklavž, Božiček in Dedek Mraz v eni osebi. Zelo prijetna izkušnja ga je doletela v pogovoru z 12-letno deklico, h kateri je oblečen v Božička prišel na dom. Kljub letom je še vedno verjela v Božička. Iz pogovora z njo je razbral, da si ga predstavlja kot ljubezen z veliko začetnico, da vse skupaj izhaja iz vzdušja v družini in da lahko v otroškem svetu na tak način pravljični lik ostane živ. Ujc pravi, da je vse odvisno od prvega stika z dobrim možem in od tega, kako ga starši otroku predstavijo. Če je zanj neke vrste policist in ga pogosto strašijo z besedami »Ti, ti. Božiček te gleda!«, potem se sanje s pravljično podobo hitro razblinijo; če pa ga predstavijo kot starševstvo in ljubezen, ki obstajata, čeprav nevidna, lahko v otroških mislih še dolgo ostane živ. Tako si je Božička predstavljala ta deklica in tudi njena želja je bila temu primerna. Ni si želela igrač ali računalnika, ampak le ljubezni in tega, da bi družina ostala skupaj.
Kdaj je najbolj primeren čas za razkritje resnico o dobrih možeh po animatorjevih besedah ne moremo natančno opredeliti: »Sanje se navadno razblinijo že v vrtcu ali v šoli. Ko začne otrok intenzivno vrtati in sumiti resnico, je pravi čas, da mu jo razkrijemo. Nekateri svoje malčke držijo še kakšno leto, potem več pa skorajda ne gre. Kljub vsemu skušajmo ohraniti noto čarobnosti, mistike in to, da darovanje, ki prihaja iz srca ne potrebuje materialnega ekvivalenta.«
Najbolj popularen Dedek Mraz
Seveda ni nič čudnega, da ima Marko Ujc v tem letnem času ogromno dela. Počasi se začnejo povpraševanja že proti koncu oktobra, v novembru sledijo hitra naročila, v prvi polovici decembra pa se njegovemu telefonu povsem zmeša: »Takrat se celo zgodi, da nekaterih naročil ne morem prevzeti in da Božička dobi, kdor prvi pokliče. Naročila so najrazličnejša, cene pa okrog 150 evrov, odvisno od želja naročnika in oddaljenosti,« je razložil. Navadno se na nastop odpravi sam brez spremstva palčkov, gozdnih bitij in vil, razen takrat ko gostuje s predstavo. »Lani je bilo med naročniki največ Dedkov Mrazov, nekaj manj Božičkov, Miklavžev pa najmanj,« je dodal.
Decembrskih praznikov torej ne doživlja kot ostali, saj je to zanj najbolj delaven del sezone. Pred tem je bil zadnji mesec leta zanj drugačen: »Takrat je šlo za žurko na žurko, kuhano vino in dobro družbo, danes pa sem najbolj vesel mirnega večera ob televiziji s svojo punco.«
Čisto pravi dobri mož?
V otroštvu je imel najraje prav decembrske praznike in čeprav se je Dedka Mraza bal, je to njegov najljubši dobri mož. Prav ta se mu zdi najbolj avtohton v našem okolju. Na Božička gleda bolj kot na kakšnega palčka ali škrata, med tem ko je Dedek Mraz zanj pravi lik, Miklavž s spremstvom pa je tako ali tako že starosta med dobrimi možmi. Ne glede na to, v katerega se preobrazi, pa neizmerno uživa v otroški družbi, čeprav zna ta včasih biti zelo naporna. »Po navadi potrebujem prvih 14 dni v januarju zase, da pridem k sebi, a vse odtehta pozitivni otroški odziv,« je nadaljeval.
Zanj je bila največja pohvala ko je od mame neke punčke slišal, kaj je ta povedala o njem, kot o Dedku Mrazu. »Mami jaz vem da se na naši šoli oblačijo v Dedke Mraze ampak pri tebi je pa zmeraj ta pravi, čarobni Dedek Mraz,« je povedala deklica.
In še takole za konec, kaj si pravzaprav želi za novo leto sam Dedek Mraz? »Miru, topline, čim več mirnih večerov ob televiziji, brezplačno gorivo za celo leto in dosti pridih malčkov. Predvsem pa otrok, ki so otroci in ki to ostanejo, tudi ko so odrasli. Naj živi iskrenost, smeh in igra v vseh nas.« je zaključil.
Vida Božičko
